MORSKI PRAĹ IČKIPERUTNINA
 

BILEFELDSKA KOKOŠ

PETELIN IN KOKOŠ PREPOZNAVNA ŽE OB IZVALITVI

Ideja, da bi vzredili kokoš značilnega vzorca in tako že takoj po obarvanosti perja določili spol, je imel že v 30-ih letih 20. stoletja angleški profesor Punett. Značilna obarvanost, ki temelji na čistem dedovanju in različnih vzorčnih slikah petelina in kokoške, je za nekatere rejce pasemske perutnine zares čudna.

Iz gospodarske vzreje je znano, da so s pasemskimi križanji že vzgojili značilno obarvane piščance, ki pa v pasemski vzreji nimajo pomena. Bilefeldska kokoš je ena najmlajših nemških pasem. Prvič se je pojavila leta 1976 pod imenom nemška značilna kokoš. To ime pasme so leta 1980 spremenili v bilefeldsko značilno kokoš. Bile so sicer označene kot značilno obarvane, vendar pa so bile videti popolnoma drugačne od že znanih značilno obarvanih italijanskih kokoši - posebno petelinje perje. Tukaj je moral biti petelin obarvan kot spodnjerenska kokoš značilne barve, torej prav tako s tribarvnim prsnim vzorcem. Zaradi tega se je zdaj tudi pri bilefeldskih kokoših spremenila oznaka barvne vrste, kajti dogajalo se je, da so nekateri ocenjevalni sodniki v Nemčiji to barvo vedno enačili z značilno obarvanimi italijanskimi kokošmi. Prehod barv je videti vedno tekoč, ta barvna igra pa je posebno privlačna številnim rejcem. Da so se bilefeldske kokoši v dveh desetletjih tako razširile, da je na zveznih razstavah v Nemčiji med 60-150 živali, ni pripisati le značilni obarvanosti. Predvsem se je treba zahvaliti velikanskemu nesnemu uspehu in tej pasmi lastnim, velikim rjavim jajcem. Čeprav standard navaja 60g kot najmanjšo maso jajca, je znano, da posebno stare kokoške pogosto nesejo 70g jajca. Če pogledamo izhodiščne pasme za bilefeldsko kokoš, ki so velsumška, mehelnska in "amrocks" kokoš, nam je znano, zakaj takšna nesnost. Pri tej vzreji je izbiranje teklo predvsem v smeri hitre rasti in hitrega operjanja, kar se danes izplača. Na splošno so bilefeldske kokoši zares velike, s podolgovatim valjastim telesom. Pozornost je usmerjena na dolg, raven in vodoravno nošen hrbet.


Pod topim kotom nošen rep, širokih, vendar le srednje dolgih peres, je dobro prekrit s srpastimi peresi. Vzrejne težave so danes pogoste predvsem zaradi topega repnega kota. Veliko prepogosto rep tekoče teče iz hrbta v rahlem loku. To nadlogo so verjetno prevzele od "amrocks" kokoši, kajti tako velsumške kot mehelnske imajo repni kot.

Zgornja in spodnja linija tečeta skoraj vzporedno, še posebno pri kokoškah. Višina stoje ravno tako velikokrat predstavlja problem, predvsem pri kokoškah. Živali s kratkim ali celo vboklim hrbtom moramo temu primerno oceniti. To pa se nanaša tudi na trikotni tip, kajti v tem primeru ni nizkih izbočenih prsi. Vendar pa previsoka postava in prestrma drža repa poleg nezadostno poudarjenega trebuha kokoši prinašata odbitek točk.

Ta pasma je bila vzgojena le z enostavnim grebenom, pri čemer je velikost naglavnega okrasja na zgornji velikostni meji. Greben s 4-6 zobci mora biti nazobčan le približno do polovice grebenskega lista. Grebenska zastava sledi liniji zatilja, v nobenem primeru pa se ga ne sme dotikati. Glede na velikost grebena mora biti tudi velikost podbradka v harmoniji. Ravno tako se morajo v celotno sliko vklopiti tudi priuhki. Na priuhkih pa nikakor niso dovoljeni zasevki. Na splošno je glava grobega tkiva, obraz pretežno neoperjen in živo rdeč. K temu se lepo podajo velike oranžno rdeče oči. Kljun in stopala morajo biti brezpogojno rumeni. Pri kokoški je sicer dovoljeno, da rumen pigment v času nesnosti nekoliko obledi, kar pa nikakor ne pomeni, da ima lahko stopala mesne barve.


Bilefeldske kokoši so priznane v značilni skobčasti in srebrni-značilni skobčasti barvni vrsti, ki sta zelo privlačni. Pri obeh barvah lahko spol piščanca določimo že prvi dan. Samčki so okrasto rumeni, s svetlo rjavo hrbtno črtno in belim skobčastim madežem na glavi. Samičke so svetlo rjave z nasičeno temnorjavo hrbtno črto in majhnim, dobro ločenim skobčastim madežem na glavi. Seveda pa so piščanci srebrne-značilne skobčaste barvne vrste drugače obarvani. Samčki so mišje sivi, imajo okrast nadih, na glavi pa imajo zelo velik bel ali rahlo rumenkast madež. Samičke so rjave s sivkastim nadihom in temnorjavo hrbtno črto. Naglavni madež je tak, kot da bi s svinčnikom narisali sivo piko. Tako je celo laiku enostavno določiti spol.

Poglejmo barvno operjenost nekoliko podrobneje. Samček mora imeti mikalo, oblogo sedelca in zgornji del hrbta rdečkasto rumene, ramena in perutne pokrovke so enake barve, vendar za odtenek bolj rdeče nasičene. Ta prijetna barva je svetlosivo skobčasta, velikokrat opisana kot črtavost, vzorec pa prekriva ramena in perutne pokrovke. Rahla siva obarvanost hrbta in predvsem perutnih povezav je po standardu dovoljena. Nikakor pa ni dovoljen sajast črn ovratni zaključek, ki ga je še vedno pogosto opaziti. Sekundarna peresa na krilih so zaželjena sivo-belo-rumeno-rjava skobčasta. Ton barvne igre opazimo posebno pri vrhunskih živalih. Spodnji del vratu do prsi, boki in trebuh morajo biti vseskozi rumeni do rahlo rdečkasti, vse skupaj pa je prekinjeno s svetlo skobčavostjo. V celotnem spodnjem delu telesa je dovoljen rahel sivkast nadih. Rep, tudi krmilna peresa in vsaj zgornji srpasti peresi morajo biti sivo skobčasti tako, da celoten rep izgleda sivo skobčast in daje kontrast pernemu plašču. Mala srpasta peresa imajo že rumene zasevke. Rahel rjavkast nadih v repu je sicer po standardu dovoljen, vendar ne sme prevladovati.

Srebrna-značilna skobčasta je popolnoma nova barvna vrsta v vzreji pasemske perutnine in najnovejša barvna vrsta bilefeldske kokoši. Barva je nastala s prvimi križanji, ki so jih uporabili za vzrejo bilefeldske kokoši. Po pripovedi enega prvih rejcev niso za vzrejo teh kokoši uporabili nobene druge pasme, čeprav bi lahko rekli, da je srebrni dejavnik prišel od drugod. Na splošno je znano, da skobčasti dejavnik z ustreznim izbiranjem iz leta v leto postaja svetlejši. Rumenkasto rdečo barvo v perju petelina je zamenjala srebrna, glava, vrat in mikalo so srebrno beli z zasejanim skobčastim vzorcem na notranjem delu peres. Hrbet, ramena in perutne pokrovke morajo biti srebrno beli, z bolj ali manj prekrivajočo skobčavostjo. Hrbtne in perutne pokrovke so v spodnjem delu peresa bolj skobčaste, proti konici pa pretežno srebrno bele tako, da ta predel izgleda skoraj čisto srebrno bel. Tudi primarna peresa in notranje kosmače sekundarnih peres kažejo bolj ali manj pogosto, nekoliko manj jasno, grobo skobčavost. Zunanje kosmače sekundarnih peres so srebrno bele in tvorijo bel perutni trikotnik. Velika perutna krovna peresa v predelu povezav morajo biti temnosivo skobčasta. Prsi, bedra, trebuh in rep morajo biti od svetlo do temno sivo menjajoče se rahlo mokasto, neostro ločeno skobčasti. Tudi prekrita krmilna peresa morajo imeti nakazan skobčast vzorec.

Ker ima kokoška bolj ali manj lososne prsi, se pogosto zgodi, da imajo petelini v okrasnem perju rumen nadih. Le-ta je po standardu velika napaka, dovoljena je le rahla kremna barva. Kokoška mora imeti srebrno belo glavo in mikalo, notranja polja peres pa kažejo temnosiv skobčast vzorec. Vratna rebrna črta je s tem vzorcem prekinjena. V nobenem primeru se naglavna operjenost ne sme začeti s črnimi ali rjavimi peresi. To je velika napaka, tudi kadar standard dovoljuje nekoliko temnejše zatilje. Prsi so zaželjene lososno do rdečkasto rumene barve, vendar so dovoljeni beli peresni deli. Celoten perni plašč je prekrit s svetlo do temno sivo, rahlo lokasto skobčavostjo, ki naj bo kar se da jasno ločena. Vmesni predeli na peresu so rahlo sivo popršeni. Posebno na ramenih in hrbtu je dovoljena rahla bleščica, vendar pa živali brez nje izgledajo bolj pasemske. Rja na perutnih pokrovkah ni zaželjena in sodi med velike napake. Letalna in repna peresa kokoške so bistveno temnejše, nejasnejše grobo skobčasta, krmilna peresa pa v nobenem primeru ne smejo biti popolnoma črna.

Poleg lepe oblike in barve imajo bilefedske kokoši tudi znaten gospodarski pomen, saj imajo veliko dobrega in okusnega mesa. Petelin tehta od 3-4 kg, kokoška do 3,25 kg, na leto pa znesejo 230 zares velikih rjavih jajc. V Sloveniji pa, kolikor mi je znano, goji te kokoške samo Jože Božič iz kranjskega društva, ki je s to pasmo izredno zadovoljen.

 

Stane Korošec

Sprememba:  18-09-2005 (20:33)
Uporabnik:

Posamezne strani in grafika so sta avtorsko zaščitene PMejač 1999-2003 All Rights Reserved *primej@primej.com*