MORSKI PRAĹ IČKIPERUTNINA
 

TULUŠKA GOS


Tuluška gos je ena izmed največjih gosjih pasem, saj doseže težo tja do 11 kg in je od nje malenkost težja samo še endemska gos. Poznana je samo ena barvna vrsta to je siva. Značilno za to gosko je velik, viseč podbradek in velika dvojna trebušna guba, ki je zadaj sklenjena. Na prsih pa ima velik zvit tulec. Ta gos je tudi zelo tiha in ne spušča tako močnih glasov kot npr. ostale vrste gosi. Je zelo prijazna do ljudi in se jo da hitro naučiti, tako da z njo nimamo nobenih problemov. Ta pasma tudi zelo hitro odraste in takoj pokaže svoje pasemske značilnosti.

Tuluške goske potrebujejo velike travnate površine, da imajo vedno na razpolago dovolj zelene hrane. Na razpolago jim mora biti tudi bazen s čisto vodo. Kopanje pospešuje tvorbo perja, povečuje njegovo trdnost, predvsem pa je kopanje pomembno pri parjenju in oploditvi.

Enostaven, vendar praktičen hlev mora živalim nuditi dovolj prostora, tako da je tudi tu poskrbljeno za negovanje perja. Goske potrebujejo enostaven, varen in popolnoma suh hlev s suho slamnato steljo.

Osnovno prehrano goskam nudi travnik. Gos mora ostati gos in se na ta način tudi prehranjevati. Čez poletje vzrejene gosi na ta način ostanejo v dobri kondiciji. Pozimi naj čez dan dobijo nekaj korenja, zvečer pa zrnato hrano z največjim odstotkom ovsa. Ko ob koncu februarja znesejo prvih pet, šest jajc, moramo oves nadomestiti s posebno zrnato hrano za goske. Dodatni vitaminski dodatki v nesnem času pri teh goseh niso tako pomembni, kot pri nekaterih pasmah gosi, ki nesejo veliko in so ti pripravki tudi nujni. Seveda pa živali, predvidene za udeležbo na razstavi, dobijo tudi vitaminsko kuro, da so v boljši razstavni kondiciji. Mešanico apnenca iz školjk in kremenjaka morajo živali imeti vedno na razpolago.


Tuluške gosi imajo zelo raznolik nesni uspeh, kar pa je za tovrstno pasmo povsem razumljivo. Nemški podatki iz leta 1994/95 nam povedo, da je tuluška gos v povprečju znesla 11 jajc, od katerih je bilo oplojenih 62%, od teh pa je bilo izvaljenih le 21% gosk. Pri meni doma pa sem istega leta imel veliko večji nesni uspeh (35 jajc) in tudi večji odstotek izvaljenih gosk. Nesni uspeh je odvisen tudi od starosti gosk, ki je lahko samo 6 jajc na leto ali pa tja do 50 jajc letno. Povprečje pa je 25 jajc letno. Tudi oploditev je lahko različna. Pri družini z mladim gosakom, ki ima samo eno samico, je oploditev 50% ali več. Pri starejšem gosaku je oploditev ponavadi boljša. Razlike pa se kažejo tudi glede na letni čas. Najboljša oploditev je nekje od marca do aprila, medtem ko maja začne upadati. Drugo vzrejno leto pa lahko gosak dobi še eno gosko tam nekje pred božičem. Vsekakor pa imajo tuluške gosi tudi močno razvit odnos druga do druge in tako ima vsaka gos tudi svojega stalnega partnerja. Pri tem moramo paziti, da gosak drugo gosko dobi šele takrat, ko njegova partnerica že išče gnezdo, kamor bo znesla jajce. Prav zaradi tega nekateri rejci nimajo takega uspeha.

Jajca valimo umetno in le dognanjem naših rejcev se lahko zahvalimo, da je stopnja izvalitve lahko tudi 80%. Tuluške gosi namreč ne valijo vedno zanesljivo. Včasih so celo nerodne in zaradi svoje teže in trde podlage gnezda jajca zdrobijo. Pa tudi nesna doba je zelo dolga, tako da smo primorani prva jajca valiti umetno. Zato je umetna valitev varnejša.

Male goske prvih 4-6 tednov (kot piščanci drugih gosjih pasem) potrebujejo toploto, npr. z infrardečimi žarnicami. Razlika od 4-6 tednov je odvisna od temperature okolja. Pri zgodnejših valitvah potrebujemo toploto dalj časa kot npr. pri majski valitvi. Po izvalitvi naj dobijo mlade goske vitaminski pripravek, prve 4 tedne pa posebno hrano za gosi in vedno svežo pitno vodo. Kmalu dobijo tudi sesekljano zeleno hrano (koprive ali regrat), ob lepem vremenu pa gredo lahko v izpust. Od tedaj naprej se dnevna količina tovrstne hrane zmanjšuje in nadomešča s pšenico, ki pa sčasoma ostane izključno dodatek zeleni hrani. Vsekakor pa je treba pri hrani paziti na pasemske posebnosti. Tuluške gosi ne smejo dobivati preveč žita, ker so že po naravi nagnjene k zamaščenosti. Treba se je usmeriti na vzrejo in ne na pitanje. Za dober razvoj mladih živali mora biti na razpolago travnik z zelo dobro zeleno travo, ki mora prevladovati. Če jih hranimo premalo, te gosi ne bodo dosegle standardne velikosti, če jih pitamo, bodo postale zamaščene. To se nam kasneje pokaže v motnjah nesnih organov (npr. mehka jajca ali nezmožnost znesti jajce), zmanjšanje nesnega uspeha, nesposobnosti oplojevanja pri gosaku (maščobna sterilnost). Ob pomanjkanju apnenca, vitamina B3 ali sonca, se že ob razvoju piščancev pojavijo problemi s sklepi. Predobro hranjenje ravno tako kot pri drugih gosjih pasmah vodi k težavam pri teku. Mešanica gosje prehrane je pravzprav prirejena na neke povprečne gosi, ne pa na eno posebno pasmo, kot je npr. tuluška gos. Znano je, da so zahteve živali po beljakovinah, mineralih ali vitaminih odvisne od pasme ali celo barvne vrste. Posebne raziskave glede tega za tuluške gosi še ni bilo. Zato mora rejec vse delati le po občutku.

Ob pravilni prehrani in vzdrževanju ni nobenih bistvenih sprememb pri vzreji mladih živali glede na druge gosje vrste. Izjema je le grlna guba. Tukaj občasno prihaja do t.i. prodora jezika. Jezik prebada tenko kožo med kljunsko votlino in grlno gubo. Ni znano ali je to naključje ali je to dedno pogojeno. To napako pa z majhnim posegom hitro popravi veterinar. Takšne živali ne smemo uporabiti za vzrejo, da bi se izognili dedovanju. Prevesne (nagibne) peruti, ki se pri mladih živalih občasno prav tako pojavijo, verjetno nastanejo zaradi zelo hitre rasti, treba je biti previden - znanstvene raziskave pravijo, da je ta nadloga dedna. Tudi teh živali ne uporabljamo za vzrejo. Razkrečene noge so bolj pogoste pri drugih gosji pasmah. Noge moramo s trakom zvezati v normalno lego za nekaj časa, da se popravi njihov položaj. Vzrok te nadloge ni znan - (možnost napake v razvoju zarodka, dedni napaki ali napaki v valjenju). Napaka kot so dvojna jajca, mehka jajca ipd. za tuluške gosi niso značilne.

Tuluška gos zaradi svoje ekstremne trebušne gube in razlogov za zaščito živali ni pasma, ki bi jo razvijali še naprej. Trebušna guba lahko zniža kakovost življenja in zaradi drgnjenja vodi k poškodbam trebušnega perja. Če se trebušna guba drgne po tleh, žival na razstavi zgublja točke. Poleg tega pa so gosi vodna perutnina, kar moramo prav tako upoštevati.

Notranje zajedalce zlahka odpravimo z različnimi kurami oz. posebnimi veterinarskimi pripravki. Prvo tako kuro izvedemo po približno 4 tednih življenja, ponavljamo pa na vsakih 7-8 tednov, vse do zadnje kure ob koncu avgusta. Gosi so dovzetne tudi na parvovirusno okužbo, ki lahko povzroči velike izgube, zato je priporočljivo cepljenje s Parduvacom.

Tuluških gosi za razstavo ni treba privajati na kletko, ker so mirne in se brez bojazni pustijo ocenjevati in ogledovati. Moti jih le premajhna kletka ali pa kletka, postavljena v kot.

Ta pasma ni tako enostavna kot druge pasme gosi, saj zahteva veliko več znanja, opazovanja in veselja do same vzreje, kot pa pričakovanje velikega zaslužka. Ravno zaradi požrtvovalnosti in ogromno dela rejci teh živali vedo, da so te živali zelo drage. V Sloveniji ni veliko rejcev tuluških gosi, saj jih je reja le-teh zelo hitro postavila na realna tla. Eden izmed prvih rejcev tuluških gosi sem tudi sam in moram priznati, da je vzreja iz leta v leto boljša. Na evropski razstavi v Bernu, kjer sem razstavljal svoje gosi, pa sem svojim gosakom prejel naziv evropski prvak pasme.

TULUŠKA GOS

IZVOR

Južna Francija; pasemsko vzrejena v Angliji.

 

SPLOŠEN VTIS

Obilno telo; močan vrat; široka, kratka glava; do tal segajoča dvojna, zadaj sklenjena trebušna guba.

 

PASEMSKE ZNAČILNOSTI GOSAKA

Trup: sorazmerno kratek; širok; zelo masiven.

Hrbet: širok: skoraj naravnost oz. vodoravno nošen.

Prsi: polne; široke; nizko nošene; z ravnim prsnim tulcem.

Trebuh: močno poudarjen zadek; dvojna, zadaj zaprta trebušna guba sega do tal.

Glava: kratka, široka in visoka; s ploskim čelom; nošena vodoravno; dobro razvita grlna guba.

Kljun: kratek; debel; z navzdol upognjeno konico; oranžen z bledo čašico.

Oči: živahne; velike; temnorjave; z ozkim oranžnim obročem.

Vrat: srednje dolg; zelo močan; raven; nošen navpično.

Peruti: široke; ne predolge; nošene visoko in tesno se prilegajoče.

Rep: kratek; širok; nošen vodoravno.

Bedra: kratka in močna; popolnoma skrita v bogatem stranskem perju.

Stopala: kratka; močna; oranžna; kremplji temnoroževinaste barve.

Perje: po možnosti tesno se prilegajoče; razen v primeru bogatega perja.

 

PASEMSKE ZNAČILNOSTI GOSI

Enake gosakovim, razen spolno pogojenih.

 

BARVA

SIVA

Kot pri sivi gosi, po možnosti nasičena, v črno ali modro prehajajoča barva s fino belo peresno obrobo. Rep je siv z belimi robovi. Trebušno in trtično perje je belo. Mlade živali so svetlejše kot stare in bolj rjavosive.

Velike napake:

manjkajoči tulec; manjkajoča grlna guba; temna čašica pri starih živalih.

 

MASA:

Gosak 9-10 kg, gos 8-9 kg.

VALILNA JAJCA - NAJMANJŠA MASA:

160 g.

BARVA JAJČNE LUPINE:

Bela.

VELIKOSTI OBROČKOV:

Oba spola 27 (0).

STROKOVNI IZRAZI

Dvojna trebušna guba:

Dvojna, skodeličasto tvorjena, zadaj zaprta trebušna guba pri goseh.

Grlna guba:

Čudno razvita koža na grlu (pri nekaterih pasmah je to pasemska značilnost, pri drugih je to napaka, glej standard).

Prevesne (nagibne) peruti:

Vstran izpostavljena primarna peresa (imenovane tudi zaporne peruti ali sabljaste peruti).

Tulec:

1. Peresni tulec;

2. Od prsi do zadka segajoča kožna guba, ki je obvezna npr. pri nekaterih pasmah rac.

Prsni tulec:

1. Kožna guba, ki teče od prsnega dela do zadka in tvori tulec, posebno pri vodni perutnini;

2. Močno izstopajoča grodnica z nepravilno strukturo peres (velikokrat napaka).

Sprememba:  18-09-2005 (20:44)
Uporabnik:

Posamezne strani in grafika so sta avtorsko zaščitene PMejač 1999-2003 All Rights Reserved *primej@primej.com*