MORSKI PRAĹ IČKIPERUTNINA
 

LEVJEGLAVI KUNEC

"PRITLIKAVI LEVI"

Pred leti sem na društveni razstavi v Murski Soboti prvič pri nas videl takoimenovane levje ali levjeglave pritlikave kunce. Na razstavo jih je kot zanimivost prinesel poznani prekmurski gojitelj Tibor Lebar.

To so pritlikavi kunci, ki niso priznani v nobenem obstoječem in trenutno veljavnem standardu. Že po izledu se od ostalih kuncev ločijo po daljši dlaki na ličnicah, med uhlji, na zgornjem delu vratu in običajno tudi na zadnejm delu telesa, predvsem po spodnjem delu stegen, vsi ostali deli telesa pa so odlakani z normalno dolgo dlako. Dejstvo je, da se daljša dlakavost bistveno boljše opazi pri mlajših kuncih, z leti pa je razlika vse manj opazna. Kunci s tako dlako se pojavljajo v razno raznih barvah in so posebej zanimivi za kupce takoimenovanih "hišnih kuncev". Po zunanjem izgledu daljše dlake močno spominjajo na levjo grivo, zato so dobili imeni levjeglavi ali levji kunci in so zaradi tega še dodatno občudovani in cenjeni.


Zgodovina te uradno nepriznane pasme po meni dostopnih podatkih sega v začetek 90. let, čeprav obstaja teza, da to nikakor ni neka nova oblika med kunci, saj takoimenovani "belgijski bradati kunec", ki je normalno velika v Belgiji priznana pasma, spada med starejše pasme domačih kuncev.Ta pasma je bila najverjetneje tudi osnova za vzgojo nove oblike pritlikavih kuncev, ki bi jih potem konec koncev lahko imenovali tudi pritlikavi bradati kunci.

Vzrok zakaj je teh kuncev vse več, prav gotovo leži v tem, da naj bi bila "bradatost" dominantna, tako da se ob križanju z drugimi pritlikavimi kunci v gnezdih pojavljajo večinoma levji kunci. Ti se že po nekaj dnevih lahko ločijo od ostalih, saj jim dlaka na trebuhu veliko hitreje raste kot pa na drugih delih telesa. Hermann Schmitt, ki se aktivno ukvarja s križanji in genetiko teh kuncev, celo trdi da se to pri pigmentiranih pasmah lahko opazi že ob rojstvu, saj so deli telesa na katerih bo zrasla daljša dlak neobarvani.

Levjeglave pritlikave kunce lahko vidite na vsakem večjem sejmu malih živali v tujini, pri nas pa so še zelo redki, saj sam vem le za dva gojitelja. Z razstavnega vidika so, če lahko rečem, neuporabni, pri ljubiteljih "hišnih" kuncev po celem svetu pa so najbolj "vroča roba". Zaradi velikega povpraševanja jih predvsem prodajalci malih živali hitro množijo in s križanjem ustvarjajo vedno nove in nove barvne odtenke. Tako se lahko v prihodnosti, glede na hitro razširjanje teh kuncev, lahko zgodi, da jih bodo priznali tudi v standardih in jih bomo občudovali tudi na razstavah malih živali.

avtor Tomaž Klinar

 

Sprememba:  19-09-2005 (10:16)
Uporabnik:

Posamezne strani in grafika so sta avtorsko zaščitene PMejač 1999-2003 All Rights Reserved *primej@primej.com*