MORSKI PRAĹ IČKIPERUTNINA
 

HOLANDEC

Holandski kunec ali holandec je ena od najstarejših pasem kuncev, saj je bila prva žival v tej barvi naslikana že leta 1401 na sliki "Kunci in podlasica". Tudi danes se še vedno med divjimi kunci opaža živali z nakazanimi lisami holandcev. Tako je v bistvu nastal iz dokaj pogoste mutacije v barvi divjih kuncev, ki je posebej zanimiva za ljubiteljske rejce. Čeprav je njegova prvotna domovina Nizozemska (Holandija!) so ga do današnje oblike v 19. stoletju vzgojili angleški rejci, pasma pa je bila priznana leta 1880.

 

Holandec je majhen in zgodaj zrel kunec, katerega zaščitni znak je izredno zanimiva razporeditev barv, saj ima na osnovni beli barvi lise in sicer na zadnji polovici telesa, glavi, uhljih in zadnjih nogah.Danes jih poznamo kar v dvanajstih barvah in odtenkih (črno-bela, modro-bela, sivo-bela v štirih odtenkih, madagaskar-bela, rumeno-bela, havana-bela, japonsko-bela, opal-bela in činčila-bela). Kunec ima kratko, valjasto, rahlo stisnjeno telo, glava je kratka in široka, ušesa so mesnata, dobro odlakana in lepo nošena. Noge ima srednje dolge in ne premočne, krremplji pa so brezbarvni. Kožuh ima debelo podlanko in ne sme biti predolg in preveč grob. Posebej zanimiva pa je obarvanost kožuha, oziroma razporeditev lis. Osnovna bela barva se pojavlja na sprednji polovici telesa, sprednjih nogah, sprednji polovici zadnjih nog in na predelu glave okoli smrčka, vsi ostali deli pa so obarvani v katerikoli od zgoraj navedenih barv. Zahtevanost razporeditve lis na obarvanih delih je zelo stroga, saj morajo biti vse črte čimbolj ravne in ostre ter tako izražati kontrast med belim in obarvanim delom. Ravna črta mora biti predvsem na mejah lis telesa in na lisah zadnjih nog, dočim pa morajo biti lise na glavi čimbolj lepo zaokrožene in segati od korena uhljev do zatilja, bela barva glave pa se mora proti uhljem zaključevati v obliki trikotnika. Oči morajo biti vedno enake barve kot barva kožuha.

 

Teža odraslih kuncev je od 2 do 3 kg, idealna teža pa je 2,5 do 2,75 kg. Napake se poleg splošnih (oblika telesa, kožuh) pojavljajo predvsem pri razporeditvi lis in sicer: nesimetrična porazdelitev lis, valovita mejna črta med belim in obarvanim delom telesa, nejasna meja med dvema barvama, meja med obarvanim in belim delom kožuha pomaknjena preveč naprej oziroma nazaj (ni na sredini!), rja v kožuhu (pri erno-beli barvi), medla trebušna barva, zadnje noge niso pol bele, pol pa obarvane, tako da manšete segajo preko skočnega sklepa, barva oči drugačna kot barva kožuha, pretemna glava s premajhnim belim trikotnikom, bele lise na ušesih ali drugih obarvanih delih telesa.

 

Holandec je hitro rastoč in doseže zgodaj spolno zrelost (tudi v 4 mesecu!) ter je ena od živahnejših pasem. Samice so zelo dobre matere in primerne tudi za dojilje večjih pasem, predvsem zaradi velike mlečnosti. Vse te lastnosti ohranijo tja do 5-6. leta, seveda ob primerni negi.

 

Pasma je primerna za rejce začetnike, saj so kunci skromni glede hrane in dokaj odporni proti boleznim, prav tako pa ni problemov pri vzreji gnezd mladičev, v katerih je povpreeno od 6 do 8 živali. Zavedati pa se moramo, da je potrebnih veliko naporov, časa, potrpljenja in selekcije, da pridemo do res kvalitetnih živali, zato velja še posebej pri tej pasmi nenapisano pravilo, da je potrebno kupovati živali pri rejcih doma, ne pa na razstavah, saj se ne moremo dovolj dobro prepričati o kvaliteti vseh živali.

 

Zanimiva je tudi obarvanost mladičev v gnezdu, ki je resnično vsak poglavje zase in včasih dobiš iz enega gnezda 5 dobrih živali ali pa tudi nobene, zato izkušeni rejci, predvsem iz Nemčije, kjer je ta pasma močno razširjena predlagajo takoimenovano linijsko gojenje s 4 do 5 samci in 25-30 samicami, kar pa je za naše razmere kar precej velika številka. Resnično se včasih pojavijo mladiči za katere bi kar težko dejal, da so holandci, saj imajo na telesu le nekaj pik ali lis, ponavadi pa modre oči. Če holandce križaš z drugimi pasmami, so mladiči v prvi generaciji načeloma črni z nekaj belih lis, v naslednjih pa prevlada barvna razporeditev lis holandca, ki je dominantna nad enobarvnostjo in zato se tudi pojavlja vse več holandcev v različnih barvah. Zanimivo pa je, da barva holandca ni dovoljena pri pritlikavih kuncih, čeprav so le-ti najbolj iskani pri gojiteljih sobnih kuncev. Holandec je v Sloveniji zaradi svoje atraktivnosti vse bolj razširjen med rejci in vsako leto je konkurenca na razstavah hujša, čeprav so živali zastopane le v črno-beli barvi. V tujini S, predvsem v Avstriji in Nemčiji pa redno lahko vidimo holandce v več barvah in zato bi danes najbolj razširjene barve malo podrobneje predstavili.

ČRNOBELA je najbolj pogosta barva, za katero se rejci odločajo predvsem zato, ker je barvni kontrast med belim in črnim najbolj opazen. Zaradi tega pa ima slabo lastnost, da so opazne že najmanjše napake v lisah ali sami barvi. Posebej hitro se opazijo bele dlake na črno obarvanih delih telesa in slab lesk kožuha. Pravo ali čisto črno barvo živali dosežejo le v popolni razstavni kondiciji v prvem letu, saj se z leti v kožuhu pojavlja največkrat veliko rjavih dlak (rja!). Vse napake v tej barvi zelo težko odpravimo.

 


MODRO-BELA je zahtevana v takoimenovani dunajsko modri barvi (modri dunajčan) v jekleno-modrem do temno-modrem odtenku. Barva naj bi bila prava takrat, ko se z oddaljenosti šestih do osmih korakov kožuh vidi v črni barvi z rahlim modrim leskom. Kljub temu, da ustrezajo vse ostale vmesne modre barve, ki pa ne smejo biti pretemne oziroma presvetle, je zelo težko vzgojiti žival s pravim barvnim odtenkom, tako da bo prava dunajsko modra barva še dolga leta velika želja in sanje rejcev. Zanimivo je, da pri tej barvi živali v drugem in tretjem letu modra barva postaja vse svetlejša, nemalokrat pa začne prevladovati bela (osnovna) barva. Oči so modro-sive barve, večkrat se pojavijo barvne lise ali pikice na samih očesih ali pa živali z različno barvo oči. Tega pojava pa ne smemo zamenjati s heterokromijo, ko so oči nepravilno obarvanih (lisastih) kuncev vedno le modre barve.


SIVO-BELA je prvotna barva holandskih kuncev, ki so bili na staro celino pripeljani iz Anglije. Dovoljeni so vsi sivi odtenki od temno-železno-sive do svetlo-zajčje-sive. Temno-železno-siva barva ima najmočnejši faktor, zato prevladuje nad ostalimi odtenki, veekrat pa daje izgled erne barve. Nemalokrat se na kožuhu pojavijo posamezni deli, ki so obarvani rjavo.


MADAGASKAR-BELA je največkrat v nemški literaturi označena kot TIRINŠKO-BELA. Za to barvo je značilno, da je najlepše izražena pri mladih kuncih. Zahtevana je rumeno-rjava (oker) barva s prevladujočim rjavim odtenkom. Dovoljeni so tudi svetlejši ali temnejši odtenki, ki so značilni predvsem za barvo trebuha. Tako obarvan kunec z leti vse bolj temni, pride pa celo do izgube prave barve, razmeroma pogoste pa so tudi napake v barvi oči, predvsem v obliki posameznih lis.


RUMENO-BELA je zelo redko gojena barva, saj barvna razlika med rumenim in belim ne pride do izraza. Zaradi tega še vedno vzgajajo živali s čimbolj intenzivno rumeno barvo, ki se pojavlja pri tirinških kuncih.

HAVANA-BELA izraža močan kontrast med belim in hawana-rjavim, zato je poleg črno-bele najveekrat gojena. Čimbolj čista in rjava je, tem boljše so živali, saj se v barvi kožuha zelo rade pojavljajo sivkasti odtenki in lise.

JAPONSKO-BELA Združitev lis japonskega in holandskega kunca predstavlja za vsakega gojitelja resnično velik izziv in vsaka žival, ki izpolni vse zahtevanje pogoje je resnično neprecenljiva. Faktor za japonsko barvo povzroči, da se črna in rumena barva v obliki lis porazdelita po vsem telesu in tudi po uhljih in glavi in tako prevlada nad belo. Tem močnejši in neenakomerni je ta kontrast, tem boljša je žival. V bistvu morajo lise na obarvanih delih kožuha ustrezati lisam z barvno razporeditvijo japonca in poleg tega mora barva kožuha dajati še dober lesk. Praviloma dobimo najboljšo barvo s takoimenovanim divje-barvnim faktorjem, ki ga imajo tako holandski kot tudi japonski kunci, zaradi tega pa rumeni deli vlečejo večkrat na sivo, pa trebuhu in stegnih pa nastanejo brezbarvni deli. Zato so najboljše živali, ki imajo močan kontrast med belimi in obarvanim delom telesa in zopet na obarvanem delu med rumeno in črno barvo, tako da imamo v bistvu kontrast treh barv.

OPAL-BELA je barva, ki te očara s svojo čistoeo. Opal barva prehaja iz belega v svetlo modro, ki je navdihnjena z rahlim rjavim odtenkom. Po trebuhu je ta barva manj izrazita, prav tako tudi barva glave in ušes. Oči so sivo modre barve.

Rejcem začetnikom priporoeamo predvsem gojenje živali v eni barvi, ker se tako doseže večjo čistost te barve, saj le malo rejcem uspe uspešno križati med seboj različne barve in doseči zahtevane predpise.

 

avtor Tomaž Klinar

Sprememba:  22-08-2006 (10:46)
Uporabnik:

Posamezne strani in grafika so sta avtorsko zaščitene PMejač 1999-2003 All Rights Reserved *primej@primej.com*