MORSKI PRAĹ IČKIPERUTNINA
 

Največji lisasti kunci

Orjaški lisec je ena izmed najbolj razširjenih kunčjih pasem v Sloveniji, ki je gojitelje našla tako med ljubiteljskimi, kot tudi med vrhunskimi rejci. Širši krog interesentov je osvojila z zanimivo barvno risbo in predvsem s svojo nezahtevnostjo ter precejšnjo plodnostjo.

Orjaškega lisca uvrščamo med orjaške pasme, saj mora idealna teža živali doseči vsaj 6,00 kg. Minimalna teža živali pri 8 mesecih starosti mora biti vsaj 5 kg. Kot pri vseh orjaških pasmah pa ni omejitve pri največji dovoljeni teži, ki včasih preseže celo 8 kg.

Pasma je bila uradno priznana leta 1908 in je nastal v več srednjeevropskih deželah, kjer so lisaste kunce križali s sivimi orjaki. Toda glavna posebnost pasme ni le velikost, ampak predvsem zanimiva barvna slika, ki jo na beli osnovni barvi tvorijo barvne lise. Te sestavljajo lise glave (metulj oz. lisa smrčka, očala, lisi ličnic in obarvana uhlja) in lise trupa (jeguljasta proga in stranske lise). Ta barva risba je potrebovala mnogo let in predvsem intenzivnega dela rejcev, ki so z načrtnimi parjenji prišli do živali, najbolj podobnih idealnim predpisom pasemskega standarda. Toda še danes zelo redko najdemo res pravilno obarvane živali, oz. živali brez napak. Tako so orjaški lisci tudi ena izmed najbolj zahtevnih pasem za ocenjevanje, ki se je »bojijo« celo najbolj izkušeni sodniki. Pri tej pasmi se ocenjujejo naslednje značilnosti:

Tip in telesna oblika

Telo mora biti izrazito dolgo in razpotegnjeno, najmanjše dolžine vsaj 64 cm, za idealno pa velja 68 in več cm. Važna je skladnost celotne dolžine in dobro razvito mišičevje. Hrbtni del mora biti širok  približno ¼ dolžine telesa. Sprednje noge morajo biti močne ter dolge in telo nositi čim višje od tal, kar živalim da posebno pasemsko vrednost. Glava mora biti močna, toda v praksi le ne toliko kot pri orjakih, toda še vedno mora biti pri samcih veliko bolj izrazita kot pri samicah. Uhlja morata biti nošena pokončno in dolžine skladno z dolžino trupa, minimalna dovoljena dolžina pa je 15 cm. Biti morata mesnata, dobro odlakana in na vrhovih lepo zaobljena, kar pa je danes vse večja redkost, saj je veliko uhljev prešpičastih na konicah in so nemalokrat celo sprijeti na vršičkih. Posebnost orjaških liscev so tudi pogosto pojavljanje podbradkov, ki pa so dovoljeni le pri samicah, toda le če so enakomerni in ne preveliki.

Manjše napake: predolgo in slabo mišičasto telo; prenežna telesna oblika; bradni vozli pri samcih.

Velike napake: telo krajše od 64 cm; predolga ali preozka glava; uhlja krajša od 15 cm; podbradek pri samcih; prevelik ali neenakomeren podbradek pri samicah.

 

Teža

kg

5,00

5,50

6,00 in več

 

točk

8

9

10

 

 

Kožuh

Kožuh je srednje dolg (cca. 4 cm) in gost. Résnica mora biti izražena, poddlanka mora biti gosta. Tudi uhlja morata biti dobro odlakana. Če je kožuh nekoliko krajši in resnica dobro izražena, sta posebej ostro omejeni barva znamenj in temeljna bela barva.

Lise glave

Prva izmed posebnih značilnost pasme. Sestavljajo jih:

metulj ali lisa smrčka, ki mora biti je izrazit z obojestranskimi polnimi krili, ki ozko obkrožajo tudi spodnjo ustno. Glava metulja je na sredini nosnega predela rahlo zaobljena v obliki t.i. trna.

- očala, ki so simetrično okvirjena ter čimbolj okrogle oblike in se ne smejo dotikati ostalih lis.

- lise ličnic, ki so okrogle in ležijo pod očali ter so prosto ležeče in se ne spajajo z ostalimi lisami.

- barva uhljev: obarvana sta cela uhlja in morata biti ostro omejena pri korenih s čimbolj ravno mejo od bele barve.

Pri ocenjevanju oz. vrednotenju lis glave se običajno vestnemu sodniku pokaže veliko napak, pa tudi dobrih pasemskih lastnosti, tako da mora končna ocena upoštevati tako dobre kot slabe lastnosti.

Manjše napake: majhni temni madeži na glavi; prenizek, previsok ali prešpičast trn; pomanjkanje pigmenta; ustna zareza mesnate barve; pomanjkanje kril metulja na eni strani čeljust; neenakomerna ali prevelika očala.

Večje napake: bela pega na smrčku; bela nosna zareza; pomanjkanje ene ali obeh lis ličnic; dvojne lise ličnic na eni ali obeh straneh; spojene lise glave; odprta (prekinjena) očala; bele pege v lisah; bela pega na smrčku; zaprt metulj na spodnji čeljusti; popolno pomanjkanje kril metulja na čeljustih na obeh straneh; bele lise v barvi uhljev

Lise trupa

Živalim dajo najbolj značilen videz in posebno impozantnost ob pravilno obarvanosti. Sestavljajo jih:

 - jeguljasta proga, ki je enakomerna ravna obarvana črta širine okoli 3 cm in se začne za uhlji ter sega do konice repa. Biti mora čimbolj ravno omejena od osnovne bele barve, kar v žargonu večkrat izrazimo, da ne sme biti »žaga«.

 - stranske lise: ki so sestavljene iz 6 do 8 v premeru do 3 cm (približna velikost kovanca za 5 SIT) velikih prosto ležečih lis na bokih in stegnih. Če je le mogoče morajo biti lise enakomerno porazdeljene ter ne prevelike ali premajhne. Nožnih in trebušnih lis ne ocenjujemo.

Manjše napake: neenakomerna, preširoka ali preozka jeguljasta proga; vidna prekinitev jeguljaste proge med zatiljem in lopaticami ali med korenom in koncem repa; slabe, premočne ali neenakomerne stranske lise; spojene stranske lise; prosto stoječe stranske lise, ki so preblizu jeguljaste proge; prosto stoječa stranska lisa

Večje napake: vidna prekinitev jeguljaste proge od lopatic do korena repa; manj kot tri lise v stranskih lisah na eni strani telesa; pomanjkanje enega izmed znamenj; stranske lise sprijete z jeguljasto progo; pojav verige (stranska znamenja angleškega lisca) ali plašča (znamenja mecklenburškega lisca)

Barva

Osnovna barva orjaškega lisca je bela, lise pa so črne ali modre. V skladu z vzornikom so dovoljene so tudi vse ostale čiste barve lis. Razmerje lis in neobarvanih (belih) delov telesa mora biti v harmoničnem razmerju – živali ne smejo biti presvetle (premalo znamenj, oz. prešibka, preozka znamenja) ali pa pretemne (prevelika oz. preintenzivna barvna znamenja). Ker orjaške lisce velikokrat parijo z orjaki, predvsem zaradi izboljšanja telesnih oblik in pridobitve teže, prihaja do nečistih barv, ki jih izkušeni sodniki zlahka opazijo ter potem take živali primerno »nagradijo« z izključitvijo z ocenjevanja. Za barvo oči veljajo splošni predpisi (črne lise – rjave oči; modre – modre). Kremplji so brezbarvni.

Manjše napake: rumenkasta temeljna barva; nečista barva znamenj; posamezne bele dlake v barvnih znamenjih; bele dlake na robovih uhljev; bele tipalne dlake

Večje napake: šopi črnih dlak na belih poljih; dvojna obarvanost znamenj; obarvan eden ali več krempljev


Orjaški lisci veljajo za eno izmed najbolj plodnih kunčjih pasem, saj samice nemalokrat skotijo celo 16 in več mladičev, ker pa je mlečnost pri tej pasmi dobra, jih v večini primerov tudi uspešno vzgojijo. V gnezdih se pojavljajo (običajno v razmerju 2:1.1)  tako lisaste (idealne) živali, kot tudi črne in preslabo obarvane živali t.i. »čaplini«, katerih značilnost je, da nimajo stranskih lis. Gojitelji liscev že ob rojstvu lahko vidijo kakovost obarvanosti podmladka, tako da lahko nepravilno obarvane živali izločijo iz reje. To je že izzvalo veliko ogorčenja pri zaščitnikih živali v Nemčiji, kjer so že pripravili zakon, ki prepoveduje parjenje dveh lisastih živali, katero ima za posledico pojav prej omenjenih čaplinov, ki običajno poginejo v starosti okoli 4 mesece. Tako naj bi gojitelji liscev lahko parili le enobarvne (črne) živali s tipičnimi lisci, kar da razmerje črnih potomcev in tipičnih liscev 1:1. Problemi pri potomcih tega parjenja pa nastopijo pri tipičnih liscih, katerih znamenja se premočna oz. preveč izrazita in tako se z leti izgublja idealna slika. Za idealno, toda v praksi praktično nemogoče parjenja velja parjenje črnih živali s čaplini, pri katerem se skotijo le tipični lisci. Toda zgodnja umrljivost čaplinov to preprečuje, čeprav ga nekaj vrhunskih nemških gojiteljev s strogo selekcijo izvaja.

Orjaški lisci potrebujejo predvsem prostorne kletke, ki morajo biti dovolj široke, globoke in visoke (približno 100cm, 80, 80). Ker je to »elegantna« kunčja pasma, potrebuje dovolj velik prostor za gibanje (velike kletke) in zato so primerni tudi izpusti, nekateri vrhunski gojitelji pa jih gojijo tudi v zunanjih prostornih izpustih.

Pasma zahteva posebno čistočo kletk in globok, suh ter čist nastil, najbolje slamo. Pogosto se namreč pojavijo t.i. petni žulji, ki so posledica nečistoče, slabega nastila, živahnosti kuncev (udarjanje z zadnjimi tacami) in tudi slabe odlakanosti zadnjih tac.

Posebno poglavje je priprava živali na razstavo. Le redko katero žival namreč ni treba »malo popraviti«. To zajema puljenje posameznih belih dlak na obarvanih znamenjih ali celo popravljanje barvastih znamenj, predvsem njihovih meja, s škarjami. Na ocenjevanjih sem tudi že imel opravka s pobarvanimi živalmi, toda večinoma je bilo to izvedeno nestrokovno. Slednje »olepšave« se vedno kaznujejo z izključitvijo z ocenjevanja.

Pri nas ima ta pasma dolgo tradicijo in velja za eno najbolj razširjenih, tako med gojitelji, kot tudi na razstavah. Živali pri nas so večinoma zelo dobro obarvane, toda v zadnjih letih je opaziti poslabšanje telesnih oblik, saj je večina kuncev prekratkih in s prekratkimi uhlji, kar je našim kuncem zbijalo ocene tudi na razstavah v tujini. Potrebno bo osvežiti slovensko genetsko bazo s kvalitetnimi živalmi iz tujine, ki pa dosegajo cene okoli 150 EUR in več.

Pasma je primerna tudi za bolj ekonomsko usmerjene gojitelje, saj število potomcev omogoča dobro proizvodnjo mesa, vsi vrhunski gojitelji pa so se sprijaznili z dejstvom, da kvantiteta ustvarja tudi kvaliteto, zato potrebujemo običajno več samic in tudi več samcev, tako da tudi s poskusnimi parjenji pridemo do idealno obarvanih živali, teh pa je v enem gnezdu lahko več, lahko je ena sam, lahko pa celo nobene. Zaradi tega so lisci poseben izziv, ki ga velja poizkusiti!

avtor Tomaž Klinar

Sprememba:  10-10-2006 (16:54)
Uporabnik:

Posamezne strani in grafika so sta avtorsko zaščitene PMejač 1999-2003 All Rights Reserved *primej@primej.com*